Migrart

Potem ko nas je veliko dni hranilo naročje svete pokrajine, smo se odločili, da se ponovno premaknemo proti reki, ki so jo ustvarile hodeče duše.

Na poti se velike katedrale prepuščajo minaretom, ki se tu in tam pojavljajo kot gobe po dežju, medtem ko hodimo ob gorah, ki se približujejo makedonski deželi.

Kosovo je pač tam, nekaj korakov od nas, zaprta med gorami in obtičala z mednarodnimi bloki. Dežela, ki ustvarja in vsak dan stoji in opazuje parado tisočev beguncev. Prispemo v Preševo, muslimanska enklava z večino Albancev v srbski pravoslavni vladavini. In tukaj je, na sedežu prvega srbskega registrskega centra, da spet srečamo nezadržno človeško reko. Vsa dela potekajo na železniški postaji, kjer, enkrat registriran, ti ljudje preživijo neskončne ure v čakanju na vlak, ki je usmerjen proti hrvaški meji. Še eno neizprosno čakanje.

Otroci tečejo sem in tja po železniških progah, matere, ki poskušajo ogreti svoje reveže, hladna bitja, tetovirane babice, specializirane za čakanje, in par, ki ga ljubezen ujame pod termo odejo. Vse se dogaja med prostovoljci, ki delijo oblačila in tople napitke, ter taksisti, ki so vedno pripravljeni domov odnesti nekaj zaslužka..

Nenadoma se zvitek papirja odpre in izpusti vso svetlobo, ki jo nosi globoko v sebi. Kot čarovnija so vse ovire uničene, ustvari se kanal neposredne interakcije, beseda ni potrebna.

Risbe, ki popolnoma opisujejo njihov položaj, kot tisto, ki jo je naredil Huseyn, 10 letnik, iz Alepa, v katerem ptič nosi zadnje plodove mrtvega drevesa v nov dom. Potovanje upanja.

Čudovito je videti sladek način, s katerim lahko umetnost uniči vsako oviro.

Človek, namesto tega, zgraditi jih.

Dejansko se je od nekaj dni ta ogromna človeška reka dramatično zmanjšala. Iz dneva v dan so možje slovesno odprli ogromen jez, tako velika, kot bi jo lahko zgradila nečloveška inženirska zmogljivost. Jez, ki ločuje debelo celino od vseh tistih obrobij, ki prosijo le za kos kruha. Samo sirijski, Afganistanska in iraška voda lahko teče skozi, tam se ustavijo vse druge reke, poplavljanje okolice. Zataknjen. Bilo je, kot da v Iranu ni nasilne diktature, če v Somaliji ni Al Shabaab ali v Nigeriji Boko Haram, kot da Pakistan ni zibelka terorizma.

Kot da bi človek lahko izbiral med tem, kdo ima pravico živeti in kdo ne.

Ti ljudje vsak dan hodijo vzdolž železniške proge, ki pelje skozi to šotorsko mesto, da preverijo, ali je jez odprt ali ne. Vodni naboji padajo z neba in velika mafija gostoljubja ponuja le paket piškotov, malo čokolade in steklenico vode. Za to žalostno priložnost lahko tukaj kupite vse ostalo na majhnih stojnicah.

Dežela je prekrita z gorami smeti, ki delujejo kot gorivo, da se nekoliko segreje. Moški z zmrznjenimi nogami si poskuša ogreti telo z ognjem, prižganim iz majhne količine olja, ki je padlo na tirnico. Verjetno je isto olje ukradeno iz kraja, kjer je bil ta človek, kot mnogi drugi, pripadajo. Olje lahko gre kamor koli, ne njih.

Babica, oblečena v črna oblačila, kot da bi žalovala za vsem človeštvom, grabi svojo vnukinjo za roko, s svojim rožnatim balonom, polnim upanja. Deček iz Konga, ki ga je zataknila nizka temperatura in obup, nenehno ponavlja: "Raje umrem, kot da bi se vrnil tja".

Obstaja tudi tisti, ki si je v znak protesta zašil ustnice in kdo razmišlja o scenskem samomoru kot edinem načinu za odklepanje te situacije.. Stres je na meji. Vse pod skopimi očmi taksistov, prodajalci sendvičev in lastniki hotelov, ki svoje hale preuredijo v supermarkete in najemajo nadstropje svoje kleti in morda tudi njihova žena. Vse pod očmi prostovoljcev in novinarjev na udaru ogromnega občutka nemoči, ki ubija vsako upanje v boljši jutri.

Veličasten in neviden jez. Na eni strani celina, ki lepo jedo, po drugi strani pa so vse njegove žrtve prispele iz vseh okrnjenih krajev, da bi zahtevale pravico do preživetja. Bazen obstale vode raste vsak dan več. Kmalu bo postalo morje in ko bo ta ogromen kamen padel z gore, bo to katastrofa.

Tragedija.

Kavala, 30novembra 2015

#migrart #migranti #refugees #kavala #balkanroute #dispersation