Misli…

Spregledam svojo nesposobnost posneti selfie, Ustavimo se za trenutek in poglejmo te fante.

Jibril, Anwar, Mohamed, Ali, Umar, Zguba, Saif in Hamza.

Dvakrat na teden jih poskušam naučiti, kar vem o jeziku, ki ga imenujem mati in za katerega se zavedam, da ga ne znam preveč..

Vsakič znova sem presenečen nad njihovo vztrajnostjo in se nejeverno nasmehnem, ko me prosijo za razlago rabe konjunktiva.

Iz oči jim sije želja po prodaji.

Želja po življenju, znanja, od nas, Evrope, tista želja, ki je verjetno edina stvar, ki je niso prodali, da bi prišli tako daleč.

Tista želja po življenju, ki jim je omogočila, da so premagali vse možne fizične ovire, birokratske in psihološke in na žalost obstaja ista želja po življenju, ki tvega, da bo oslabela v tem vse bolj sovražnem političnem in družbenem ozračju.

Zemlja, po kateri hodimo, je vsak dan bolj suha, Iz pip, iz katerih naj bi pritekla voda, potrebna za njeno rodovitnost, izteka vse več pesticidov.

Usta kot pipe, ki se pridružijo zboru odlokov, ki kriminalizirajo obstoj otrok, kot so oni, ki so otroci kot mi, vendar brez geopolitičnih privilegijev, ki smo jih dobili ob rojstvu.

Zdaj, če pogledamo Zemljo iz vesolja, edina rešitev, ki nam ostane, da občudujemo enotnost na tem planetu, opazimo na desetine mamutskih sten.

Za tiste, ki niso razumeli, želja po prihodnosti, ki žene te ljudi, se ne ustavi pred fizičnim zidom.

Najtežje prestopiti stene so nevidne, tiste, zgrajene z našo brezbrižnostjo, ko se ustavimo na površini časopisnega članka, komentarja na Instagramu, z našo jezo.

Te želje ni mogoče ustaviti, lahko pa se obkroži, ignoriraj, odvračati.

In sem malodušen in dolgočasen, ko vedno slišim iste besede, ki tečejo iz teh pip.

jaz 35 evro, pametne telefone zadnje generacije, njihove obsedenosti s posilstvom in spreobrnjenjem nas, ubogih kristjanov, njihova majhna želja po delu in izkoriščanju kot delavci, garje, ženske in otroke, ki jih pustijo doma, in se niso mogli boriti, namesto da bi pobegnili in… preprosto je.

Če ne moremo imeti empatije, Vsaj malo vprašam’ fantazije!

Ampak ne obupam in se sprašujem, kako lahko nekdo še naprej zbuja svoje ne tako nedavne frustracije tako, da jih nekaznovano izliva na te ljudi? ?

Zakaj bi tekali za tistimi, ki samo podpihujejo delitve ?

Prav svoboda izražanja ne pomeni pravice in dolžnosti do svobodnega izražanja.

Če bi jasno razumeli pomen svobodne volje, bi dvakrat premislili, preden bi javno spregovorili, ne da bi poznali resničnost za zidom dezinformacij., in v 2019 77. mesto Italije po svobodi tiska ni opravičilo!

Tveganje, vse bolj vidna, je vplivati ​​na velik del tistih, ki so neodločni in leni, a morajo imeti pozicijo za tiste trenutke, ko dialogi v lokalu ali na Facebooku zaidejo v slepo ulico oz., veliko slabše, za volitve.

Na žalost ni več niti prostora za nejeverne ljudi, kajti v državi, kjer letni izdatki za oborožitev znašajo le malo manj kot polovico tistih, ki so namenjeni izobraževanju, ne moremo biti presenečeni, če se širijo napačne informacije in je radovednost omamljena..

Videti, da moja država ne priznava vrednosti svojih fantov in deklet, njenih diplomantov, ne morem biti niti šokiran, da ne vidim vrednosti teh mladih ljudi.

Italija noče mladih.

ne želim, tukaj, prozelitizirati ali poudarjati razdaljo med tistimi na tej in tistimi na oni strani, oddaljenost je edina stvar, ki bi morala ostati zunaj naših vrat in pristanišč.

Ampak potem, tu in tam glede na kaj ?

Ker problem niso dobrodelni ali podporniki Severne lige, legitimisti ali zanikalci, obveščeni ali napačno obveščeni in ne, niti Messi ali CR7, tukaj glava in tifus nimata kaj dosti opraviti.

Edino, kar oddaljuje in ločuje, št, ali se počutite del te vse bolj zamegljene gmote, ki ji pravimo človeštvo.

Bistvo, št, samo to je, bodi človek ali samo bodi.

Ravno nasprotno, samo to, bodi človek.